Refleksije

T. Middleton, W. Rowley PREMENJAVE

Brezsramna, na videz vljudna a v resnici kot zona hladna aktualna poteza slovenske gledališke kritike se spet izdaja v svoji pomenljivi sprevrženosti. V nebo vpijoče sprenevedanje “kritiških” vzorcev, ki sem se jim z vso strastjo upiral in jih kot režiser štiri desetletja boleče okušal na lastni koži, ima namen ignorirati (beri: zjebati, na hladno postaviti) tudi delo odlične avstralske režiserke, ki je z režijo tega jakobinskega besedila spregovorila v govorici, ki občinstvu prostodušno dokazuje, da je pristop k izjemno zahtevnemu historičnemu besedilu mogoč tudi, če je izveden na čist, čustveno eleganten, iskren in gotovo najzahtevnejši, integralističen (celosten) način (v nasprotju s prevladujočimi in s strani omenjene kohorte slovenskih kritiških sopotnikov podprtim trendom poljubnega, radikalnega razmesarjenja dramskih besedil. Lorenci, Hrovat, De Brea).

Režiserka z bogatimi animacijskimi in očitno tudi pedagoškimi sposobnostmi je globoko zmotivirala igralsko zasedbo Premenjav, da ji je od prvega do zadnjega igralca zvesto sledila in ustvarila uprizoritev, ki po dolgih letih gledališke proizvodnje(beri: štancanja) polne grobih napadov na čute, puhle mode suspenzov, vsakršnih voluntarističnih dramaturških prikrajanj in podaljševanj, dopisovanj in črtanj, nerazumnih repeticij in nebuloznih impresij, skratka produciranja povsem izmišljenega, neprizemljenega sveta takoimenovanega avtorskega, najpogosteje metagledališkega režiserskega pristopa.

Slovenska provincialna gledališka elita z vsemi svojimi instituti, ni sposobna prebaviti lucidne avtorice, ki razmišlja na način, kakršnega je nadvse uspešno udejanila v Premenjavah.

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj »»

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !