Refleksije

Shakespeare, MILO ZA DRAGO, MGL, 1. repriza, petek, 19.sept.2008

Impresivno, korporativno dejanje, polno energije, interne in od znotraj igralske zasedbe ter režiserskega tima prihajajoče (klubske, kastne, generacijske, žurerske,  bogsigavedi kakšne) predanosti, ki sicer fascinira, a hkrati pušča gledalca zmedenega, predvsem pa od hude dolžine uprizoritve, tudi hudo izčrpanega. Zakaj?

 

V Sebotovi z (ad libitum) pritaknjenimi atmosferskimi suspenzi in vsakršnimi drugimi dodatki preobloženi, sicer zelo energetični uprizoritvi se zgodi, žal usodna fabulativna netransparentnost in dramaturško – kompozicijsko nesorazmerje med  BISTVENIM za Sh. čarobno zgodbo in za MANJ oz. NEBISTVENIM zanjo, kar nazorno uteleša cela serija režiserskih aritmov, zaviranj, akceleracij, vrinjanj, povsem nerazložljivih, abstraktnih fizičnih akcij, fragmentov, detajlov in poskusov po »preseganju« Sh. predloge.

 

A vseeno je lepo videti, da vse čvrsteje nadaljuje prakso zavzemanja za odnose med junaki oz. značaji, za gnetenje igralskega tkiva, kar v celi seriji zgodnejših režij ni bilo v njegovem fokusu. Nasprotno. Pred nekaj leti je v KAR HOČETE, v Drami enostavno zapustil fabulativno in dogajansko nit in po koncu prizora, ko se knez odloči za odhod vseh v Ardenski gozd, kjer se po Sh. izvirniku začne najčarobnejši fabulativni zaplet  drame, postavil igralce v vrsto (kot nekdaj pri CALIGULI  v MGL) in mislim, da ne pretiravam, če rečem, da so družno le še odrecitirali dramo do konca kot na kakšni državni proslavi.Enako velja tudi za njegovo uprizoritev LORENZACIA v Drami.

 

V uprizoritvi MILO ZA DRAGO so suspenzivni elementi, ki si prizadevajo spektakelsko obogatiti dogajanje, dosegli prav nasprotno. Njihovo nekontrolirano kopičenje je tok zgodbe skoraj zadušilo. Fizična dolžina uprizoritve (120 min + 45 min.) to več kot prepričljivo dokazuje. Težave se zavemo tisti, ki Sh. tekst malo natančneje poznamo in vemo, kako izbrušena je dramaturška lakonskost avtorja na eni strani in kako zahtevna je renesančno kipeča (baročna)avtorjeva dikcija na drugi.

 

Igralski delež je močno opazen, pa tudi zaslužen za to zahtevno uprizoritev. Lep, konsistenten, s potrebno čarobno demonijo in z vizualnoter govorno eleganco prežet lik je ustvaril Gašper Tič. Od vseh je najnatančneje beležil eksistencialne in moralne premene tega značajskega in oblastniškega protislovja. Tudi Vlaškalićev Angelo ima ustrezno prepričljivost (zlasti v nekaterih Sh.viških, kot sta molitev in snubljenje) a mu od predaje poslov dolgo nekako nisem mogel verjeti, ker preprosto ni sijal dovolj prezentno in čitljivo, kot se za ta lik spodobi, od trenutka ko dobi v roke oblast. Ni mi ponudil priložnosti. Ne mislim na kič oblastnika, temveč na berljiv in čutno nazorno izražen notranji svet nekakšne oblastniške veličine, ki ga doleti, ko mu Knez  podeli moč.  Kot da se Vlado, igrajoč lik Angela, preveč ukvarja z Vlaškaličem…….Bil je (na nekaterih mestih) nekam Jovanovićevsko nastopaški, kar deluje zavajajoče. Notranjost tega renesančno silovitega, pa tudi notranje občutljivega lika namreč ni balkansko robustna. Kljub vsemu sijajno deluje  v nekaj močnih in visokih sekvencah vloge!!!!

Izabela Ive Krajnc je pretresljivo občutena, v sceni Angelovega snubljenja pa žal s strani režiserja nekoliko mizanscensko zasenčena, saj se iz 5. vrste parterja nikakor nisem uspel prebiti do njenega dragocenega obraza, ko sprejema dirty proposal od Angela. Najsilovitejši, takorekoč tektonski preobrati (notranji boji, premene) se dogajajo v notranjostih prav  teh treh likov (Knez, Angelo, Izabela). Vrata teh notranjosti pa so na obrazih igralcev. Treba je vedeti, da je bil sam pojav katoliške nune v Globeu nekak rajcig izziv (sredi anglikanskega Londona, v elizabetinskem času). Razgrinjal je grešno, skoraj pornografsko, a sladko in prepovedano erotično vznemirjenje (izvajali so ga mladoletni pedri, ki so bili specializirani na igranje ženskih vlog). Če se torej vsega tega zavedamo, bi bilo njeni pojavnosti potrebno nameniti nekaj sekund več časa ob njenih najčitljiveših, bistvenih notranjih priložnostih in dogajanjih.

 

Siceršnji korporativni, moštveni delež vse preostale skupine je bil nadvse očiten. Močno izstopa osupljivo energetični a včasih dikcijsko shisterizirani, morda malo preveč špilastični Matej Puc. Dobro ga je videti v novem svojstvu, ko je bolj poln energije. Omeniti želim tudi Klavdija Gregorja Grudna, ki me žal ni do konca prepričal v sceni obiska v ječi, ko mu Izabela pove, da se njegov čas izteka. Morda ima zaslugo za to prav nerodna pozicija in mizanscena celega prizora ječe, ki je preveč oddaljen, predvsem pa slabo, zelo slabo osvetljen; enako kot v primeru Izabele v sceni snubljenja, ko ne morem videti in občutiti njegovega obraza, s katerega bi lahko prebral grozo ob njenem sporočilu.Tudi prepričljive in dovolj smešne, predvsem pa grešno privlačne so bile Jana Zupančič, Ana Hribar in Maruša Kink ter vsi fantje, če seveda odmislim njihovo androgino spodnje perilo or whatever, ki bi ga lahko po famozni in predolgi žurerski ali kuplerajski dodani uvodni sceni modificirali. Še bolje – mirno bi nam lahko prizanesli z njo.

 

In nazadnje: v tej čarobni in kruti Sh. pravljici obstaja zame najpretresljivejše mesto, ki sem ga s trepetom čakal. Iz uprizoritve nisem razbral jasne uprizoriteljeve etične opredelitve glede prizora umora Cigančka Bernardina  in vzdušja, ki naj bi kot »kepa pepela« (D. Zajc) zalebdelo v dušah vseh – gledalcev in igralcev. Pogrešal sem rahel dotik  in moralno posledico –  njegove nesmiselne smrti, s katero Knez machiavelistično sklene krog, doseže zaključek avanture te začasne predaje oblasti. Kaj sledi tej krivični smrti. Brezbrižnost? Občutek strašne krivde?

 

Kaj oblebdi na koncu uprizoritve v naših dušah? Je bila priložnost izvirajoča iz prisotnosti tega  prizora izkoriščena…..?

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj »»

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !