Refleksije

PISMO PTUJČANOM OB UPRIZORITVI RAZTRGANCI V CANKARJEVEM DOMU V LJUBLJANI

Ogled uprizoritve z diskusijo po njej je vsekakor instruktivna priložnost za celostno razumljenje in občutenje nekega umetniškega dela. Ko si že hočeš ustvariti mnenje o ustvarjalnih vzgibih akterjev, to na koncu predstave v razpravi razložijo oni sami. Kar so govorili me ni premaknilo z mojega stališča. In mnenje o RAZTRGANCIH zato zadeva le predstavo samo, ki sem si jo ogledal v Cankarjevem domu v soboto 3. novembra ob 20,ooh. 

Borov tekst z vsemi režiserjevimi posegi, suspenzi in ekstemporami danes še vedno lucidno kljubuje času. Če odmislimo agitacijski namen, za katerega so bili RAZTRGANCI napisani (Črnomelj, Slovensko narodno gledališče na osvobojenem  ozemlju v Beli krajini), avtorjeva  elizabetinsko (morda več, celo jakobinsko) strastna dramaturgija nenadnih obratov, hoje po tenkem rezilu verjetnosti in vznesenih čustvenih oscilacij nastopajočih karakterjev govori o izjemni spretnosti in poznavanju žanra in metjeja. Hkrati Borov tekst kliče po skrajni zaresnosti etičnega angažmaja ustvarjalcev uprizoritve. Ni mesta za hec s temi velikimi in usodnimi rečmi narodnoosvobodilnega boja. Razveseljivo je bilo videti ekipo, ki je predano, brez izjem sledila tej odločitvi. 

Če si vendarle sposodim nekaj režiserjevega iz diskusije po predstavi, da ga je namreč predvsem vodila misel, kako doseči učinek s tekstom, ki ga pravzaprav kot uprizoritveno možnost omogoča kontekst (razumel sem, da historični in aktualno-družbeni ?!), naj povem, da so RAZTRGANCI sposobni popolnoma avtonomne drže in da v mednarodni množici dram o vojni,uporu, ilegali in revolucijah korači bok ob boku velikih svetovnih dramatikov vseh časov.  

Prijetno me je presenetil tudi spremenjeni režiser in njegovo ravnanje. Njegove pretekle uprizoritve so mi ostale v spominu kot horizontalne in simplificirane, neorganske razgrnitve idej, ki jih je pač moč v tekstu zaslediti (Camus CALIGULA, Shakespeare KAR HOČETE, če omenim le dve), in ki so jih zastopali nekakšni bledi med seboj  nerazlikujoči se posredniki (nosilci teksta – ne ljudje). Spomnim se, da je Seba vsaj 60% omenjenih dveh tekstov z igralci odrecitiral iz vrste, v katero jih je postavil (pri Camusu že od samega začetka uprizoritve, pri Shakespearu pa po odhodu vseh likov pravljice v Ardenski gozd); v njej so stali nekakšni bivši značaji, ki so bili nekdaj morda v nekakšnih značajskih in vsakršnih vezeh med seboj. Prav ob RAZTRGANCIH sem zavoljo prirode borovega angažmaja toliko bolj vesel Sebinega kopernijanskega obrata. 

Kar me je posebej navdušilo, so bili odlični igralski deleži, ki sem jim sledil prevzet in vznemirjen. Izjemno slaba akustika Linhartove dvorane, za katere akustično renoviranje Rotovnik, kljub trženju, s katerim se tako silno baha, ne najde sredstev, ni bistveno zmanjšala dosežkov igralskega zbora. Precej pa je poslabšala tehnično slišnost teksta, ki je pri Boru tako pomembna za splošno razumljenje uprizoritve.

  • Share/Bookmark
 

1 komentar na PISMO PTUJČANOM OB UPRIZORITVI RAZTRGANCI V CANKARJEVEM DOMU V LJUBLJANI »»


Komentarji

  1. Vili Ne-resnik | 2.12.2007 ob 23:08

    Obrat da. Kopernikanski? Prej kurjenje Bruna na grmadi…
    Sem pač gledalec, ki ima rad, da je nastopajoči pred njim točno to kar je – nastopajoči. Če predstavljaš na sceni sebe kot nosilca teksta, predstavljaš točno to kar je dejansko raz-vidno, kar je pred očmi. Če predstavljaš sebe na sceni kot Rutarja, je predstavljeno nekaj kar ni pred očmi. Pravzaprav je Horvat moral prevzeti (en toliko) klasično mimetično strukturo, če je želel poudariti ideje, ali kot je rekel na pogovoru po predstavi, da bi raje bi umrl za rakom kot za idejo. Osebno raje gledam na odru ljudi – torej nastopajoče kot nastopajoče in ne nastopajoče kot nekdo drug, nekdo namišljen. Sicer pa si niti ne predstavljam kako naj bi gledališki lik bil človeški – verjetno kot neka tipizacija Človeka, utelešitev večnih Človeških idealov? Človek je meni vedno tisto konkretno bivajoče, ki mi je pred očmi. V tem smislu so mi pač Raztganci obrat od že dokaj sodobnih scenskih pristopov nazaj k mimemtični realistični igri. No “nazaj” ni povsem nazaj, vendarle Horvat pravzaprav kopira sodobni medijski diskurz in to zelo učinkovito. To naredi z subliminalno propagando s katero je “radikaliziral” Borov tekst (potem, ko ga je skrčil na bistvene agitacijske elemente) – koščki listine OF, rasistične parole, domobranske pesmi, scena posilstva; vse je postavljeno tako, da bi čim bolj mobiliziralo publiko. Taktike, ki jih uporablja, so taktike množičnih medijev, torej je predstava približno tako sodobna kot so ti. In to ni kaj dosti. Učinek ni dosežen s tekstom ampak z uprizoritvijo, ki do konca uporabi načine čustvene manipulacije, ki so na voljo gledališču in televiziji.
    Dosti imamo umetnosti, ki postavlja vprašanja, hočemo odgovor, ali kako je že Horvat to rekel. Hočemo enosrčje kot je potem dodal še Ekart. En odgovor za (skoraj) vse ljudi. Za tako strukturo pa na odru ne rabiš ljudi, pač pa Idejo. Organsko zraslo, ker neorgansko zrasle lahko razkrijejo, da so – le ideje. Ideologija pač deluje le če je skrita (po Althusserju). In skrita nas nagovori: si za ali si proti? Če nisi z nami si proti nam. Res imam rajši ljudi kot ideje – ljudje me nagovarjajo ko to kar sem, torej človek.
    Takole, pogled iz ene druge strani.


Komentiraj »»

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !