PISMO PTUJČANOM OB UPRIZORITVI RAZTRGANCI V CANKARJEVEM DOMU V LJUBLJANI
| Ogled uprizoritve z diskusijo po njej je vsekakor instruktivna priložnost za celostno razumljenje in občutenje nekega umetniškega dela. Ko si že hočeš ustvariti mnenje o ustvarjalnih vzgibih akterjev, to na koncu predstave v razpravi razložijo oni sami. Kar so govorili me ni premaknilo z mojega stališča. In mnenje o RAZTRGANCIH zato zadeva le predstavo samo, ki sem si jo ogledal v Cankarjevem domu v soboto 3. novembra ob 20,ooh.
Borov tekst z vsemi režiserjevimi posegi, suspenzi in ekstemporami danes še vedno lucidno kljubuje času. Če odmislimo agitacijski namen, za katerega so bili RAZTRGANCI napisani (Črnomelj, Slovensko narodno gledališče na osvobojenem ozemlju v Beli krajini), avtorjeva elizabetinsko (morda več, celo jakobinsko) strastna dramaturgija nenadnih obratov, hoje po tenkem rezilu verjetnosti in vznesenih čustvenih oscilacij nastopajočih karakterjev govori o izjemni spretnosti in poznavanju žanra in metjeja. Hkrati Borov tekst kliče po skrajni zaresnosti etičnega angažmaja ustvarjalcev uprizoritve. Ni mesta za hec s temi velikimi in usodnimi rečmi narodnoosvobodilnega boja. Razveseljivo je bilo videti ekipo, ki je predano, brez izjem sledila tej odločitvi. Če si vendarle sposodim nekaj režiserjevega iz diskusije po predstavi, da ga je namreč predvsem vodila misel, kako doseči učinek s tekstom, ki ga pravzaprav kot uprizoritveno možnost omogoča kontekst (razumel sem, da historični in aktualno-družbeni ?!), naj povem, da so RAZTRGANCI sposobni popolnoma avtonomne drže in da v mednarodni množici dram o vojni,uporu, ilegali in revolucijah korači bok ob boku velikih svetovnih dramatikov vseh časov. Prijetno me je presenetil tudi spremenjeni režiser in njegovo ravnanje. Njegove pretekle uprizoritve so mi ostale v spominu kot horizontalne in simplificirane, neorganske razgrnitve idej, ki jih je pač moč v tekstu zaslediti (Camus CALIGULA, Shakespeare KAR HOČETE, če omenim le dve), in ki so jih zastopali nekakšni bledi med seboj nerazlikujoči se posredniki (nosilci teksta – ne ljudje). Spomnim se, da je Seba vsaj 60% omenjenih dveh tekstov z igralci odrecitiral iz vrste, v katero jih je postavil (pri Camusu že od samega začetka uprizoritve, pri Shakespearu pa po odhodu vseh likov pravljice v Ardenski gozd); v njej so stali nekakšni bivši značaji, ki so bili nekdaj morda v nekakšnih značajskih in vsakršnih vezeh med seboj. Prav ob RAZTRGANCIH sem zavoljo prirode borovega angažmaja toliko bolj vesel Sebinega kopernijanskega obrata. Kar me je posebej navdušilo, so bili odlični igralski deleži, ki sem jim sledil prevzet in vznemirjen. Izjemno slaba akustika Linhartove dvorane, za katere akustično renoviranje Rotovnik, kljub trženju, s katerim se tako silno baha, ne najde sredstev, ni bistveno zmanjšala dosežkov igralskega zbora. Precej pa je poslabšala tehnično slišnost teksta, ki je pri Boru tako pomembna za splošno razumljenje uprizoritve. |
