Refleksije

ORFEJU, KI SE SPUŠČA – PISMO KOLEGOM IZ DRAME SNG

Vesel sem uprizoritve, ki temelji na igralskem deležu. Zato gre pohvala strpni in skrbni režiserki, ki je v »vrsti pozabljenih«iz aktualne chorus line: Zorčičevi, K.Levstikovi, B.Levstikovi, M.Vraničevi, Z.Mlakarjevi, M.Kobalovi, V.Plutovi ter N.Valičevi našla smisel v minucioznem in več kot uspešnem režiserskem delu na zlih in omejenih babjih miniaturnih značajih, ki tvorijo čvrsto ekspozicijo uprizoritve. Ta ženski »temelj« ji je v nasprotju s površnejšim, moškim deležem, ki objema hišo, zares uspel, kar se je pozitivno obrestovalo skozi celo uprizoritev. Mačistična južnjaška nevarnost in grobost sta bili v primeri z žensko, erinijsko žlehtnobo prešibki. Prav atmosfera začetka uprizoritve pa je prispevala najtehtnejši delež megleni tesnobnosti, ki se vije okrog prodajalne. 

Poteze zasedbene in interpretacijske narave v samem vrhu dramatis personae so pričele presenečati s pojavom glavnih junakov drame (S.Čušin in U.Furst); kot da se odrekata zagonetnosti in demonični strasti, ki ju postopoma  prevzema. Matejina domnevna formula odpovedi zvestobe kultni, a obremenjujoči igralski mitičnosti para M.Brando – A. Magnani (ali n.pr.L.Rozman – Š.Drolčeva), je režiserki hkrati naložila iskanje nove senzualne vrednosti in erotične energije, ki naj bi označevala aktualno dvojico Čušin – Furst. Tu, se mi zdi, je bila Mateja manj uspešna: 

Furst kljub izvirni, novi in presenetljivi podobi (hippy road man)deluje kot Wendersov angel nad Berlinom (odreka se mačistični senzualnosti, v ospredje pa prihaja moralistična duhovnost, poštenje, mehkoba itd.) , medtem, ko se je Čušinova, žal, iz pričakovane tragične demoničnosti in notranje moči tega lika umaknila v nov, rigidnejši kontekst, v nekakšno grobo, dvoriščno histeričnost, zmedenost in živčno nepotešenje. Prifuknjena hecnost, ki liku daje nedvomno nove, legitimne kontrapunktične dimenzije in jo Silva brezhibno izvede, je očitna, a žal, deplasirana.  Vse zato, da oba lika za vsako ceno pretrgata vezi s prej omenjeno tradicionalno ikono holywoodskih ljubimcev? A vsemu navkljub: Silva in Uroš sta tudi znotraj te predrugačene konceptualne odločitve odlična in prepričljiva! 

Žanrsko brezhibna in nadvse doživeta je umestitev odličnega D.Valiča v atmosfero nad vsem dogajanjem lebdeče in pričakovane smrti. M.Derganc s paranoidnim, nimfomanskim begom daje vzdušju posebno bogat, dekadenten in bolesten sijaj. 

Predstavo sem si ogledal v družbi Vasje Predana. Strinjala sva se v oceni, da je lepo in sproščujoče spet gledati teater, ki avtonomno funkcionira zgolj z metjejsko sposobnostjo in izrazno inteligenco ustvarjalnih igralskih prispevkov, brez dodatkov, brez konceptualnih suspenzov, nadgradenj in »presežkov«, samo s histrionskim darom. 

Ker mi je dolgčas, v času ko ne režiram, kdaj za vajo kaj napišem. Včasih kakšno zasedbo za dramo, ki sem jo prebral, in ki je gotovo ne bom nikoli režiral, saj mi jo bo spizdil kak mladi kolega. No tokrat sem se, ker sem star in ne morem zaspati, odločil, da napišem oceno tega, kar sem videl. In videl sem predstavo zanimive Matejine uprizoritve ORFEJ SE SPUŠČA  T.Williamsa. Blog je sredstvo komuniciranja. In teater je cvetoče polje druženja in komunikacije.Kolegom iz teatra, v katerem sicer že dolgo nisem delal, se iskreno zahvaljujem. 

Vaš vdani kolega,Zvone Šedlbauer  

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj »»

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !