Refleksije

Pismo urednici Večera

»Nicholsov tekst iz leta 1967 je že na prvi pogled poseben zato, ker ni prav mnogo takih, v katerih bi bila naslovna junakinja popolnoma ohromela, priklenjena na invalidski voziček in bi komunicirala s svetom zgolj skozi artikuliranje posameznih glasov, ki jih razumejo le njeni najbližji.« Najprej mimogrede: tisti, ki je prebral tekst, ali videl uprizoritev, lahko zlahka ugotovi, da Jožce nihče, tudi »njeni najbližji« ne more razumeti, ker v njenem primeru ni moč zaznati »komunikacije« vredne pomena te besede. Tako slabo je, žal, stanje njenih izraznih (ne)sposobnosti.Dovolite, se vam zdi poljubna sofistika Anje Golob o »posebnosti Nicholsovega teksta iz leta 1967« v kritiki TISTO DRUGO ŽIVLJENJE, objavljene v vašem časniku (20.10.2007), strokovno dovolj vredna in primerna za objavo? Mar je neko dramsko delo posebno že zato, »ker ni prav mnogo takih«? Gospa urednica, nasprotno, takih tesktov je na stotine. Povsem jasno pa je, da Nicholsov tekst zaseda posebno in pomembno mesto v britanski dramatiki (to ve ves vredni teatrološki svet razen Anje Golob), ker v njem na poglobljen način, predvsem pa  neskrupulozno razvija problematiko, ki je pri mnogih ljudeh (zlasti pri malomeščanih) nezaželena, spravlja jih v nelagodje, povzroča miselni izbris v njihovih glavah in srcih;  povzroča stanja zmrdujočega zavračanja – na las podobnega kritiški metodi Anje Golob. V dokaz mi dovolite navedbo naslednjega odstavka iz istega spisa gospe Golobove:»…..stvar je že v zastavku ganljiva do mere, ki s teatrom nima kaj dosti opraviti oz. izhaja iz drugih, ne-gledaliških registrov.« Spet mimogrede, kot da gre za nepomebnost. Pa vendar : v SSKJ so pod geslom »zastavek« navedeni trije pomeni: 1. kar se zastavi, 2. igralniški predmet, ki ga mora udeleženec dati pri igri na zastavo, 3. znesek, ki se vplača pri igri na srečo, stava: visoki zastavki. Pojem, ki ga kritičarka uporablja, prihaja s področja igralništva – ne gledališča, o tem ni dvoma. Komentar je odveč. Pa pustimo pri miru poznavanje jezika, s katerim razpolaga gospa Golobova. Vse nas vodi k nenavadni moralni nonšalanci avtorice spisa, k mensejebističnemu relativizmu razumnice, ki ste ga brezrezervno pripustili v objavo, gospa urednica: da je namreč »stvar ganljiva do mere, ki s teatrom nima kaj dosti opraviti…« Estetska provenienca gospe Golobove se nam je dolga leta prikazovala na straneh Večera v obliki njenih gledaliških kritik, o izvoru etičnih širjav njenega pisanja pa, priznam, doslej nismo dovolj pozorno razmišljali, da bi zaznali tolikšno plehkost, kakršna se nam razkriva v pričujočem spisu TISTO DRUGO ŽIVLJENJE. Morda bi jo bilo, spoštovana urednica, gospa Vidalijeva,  primerno opozoriti na knjigo RABE SOČUTJA, nam vsem dragega, pokojnega dramaturga in publicista Igorja Lampreta. 

Naslednja cvetka, ki bralca pritegne z osupljivo lahkostjo intelektualnega bivanja gospe Golobove, je njeno stališče: »Pa vendar gre hkrati za besedilo, iz katerega je težko narediti kaj več kot zgolj uprizoritev.Vprašanje je sicer, kako človek pojmuje teater, toda po mojem mnenju to v teh časih pač ni več dovolj, ker je teater to svojo funkcijo prerasel. V tem smislu se mi zdijo umestitve tovrstnih besedil na repertoarje neambiciozno početje, ki že v osnovi težko rodi kak omembe vreden presežek.«Spoštovana gospa urednica, kaj naj kot režiser več kot stotridesetih uprizoritev počnem drugega, kot da režiram uprizoritve. Naj štiham meglo, kar nam priporoča vaša sodelavka? Naj se ravnam po njenem omalovažujočem in podsmehljivem preroštvu? Naj sledim praznim vzorom, ki jih v trenutkih razsvetljenja z ljubeznijo do neba povzdiguje ta gospa. Naj namesto uprizoritev režiram presežke – ne več sežkov in dosežkov. Golobova ima v rabi pojem »presežek«; vznesena hrepeni po njem kot po blestečem, s trombami spremljanem estetskem orgazmu. Ne čuti pa preprostih zemeljskih prvin sočutja, tihega trpljenja dveh zlomljenih staršev, ki se mučita v brezizhodnem položaju banalnega vsakdana, ob dušebrižniških asistencah klajnpurgarskih bližnjih. Vse to ju prižene na sam obod človeškega: očeta do misli, da hčeri skrajša življenje, ki ga sploh ne more več tako imenovati – mater pa do onstranske vere v čudež kot edino uteho.Vizionarstvo vaše v lastne nesmisle zapletajoče se kritičarke gre v omejenosti dalje in globlje: ne ume dojeti, da Jožca Rožca v resnici ni glavna oseba tega Nicholsovega teksta, čeprav njegova črna komedija v naslovu nosi njeno ime. Junaka te drame sta starša in njuna muka. Jožca Rožca ne potrebuje in tudi ne terja sentimentalne razčustvovanosti, o kateri Golobova: »…ker je čustveni naboj izjemen, saj večina ljudi ob pogledu na invalida začuti sočutje, usmerjanje pozornosti  občinstva pa je jasno že od prvega branja naprej.« Jožca je natančno definiran klinični primer, za katerega lahko ob vsej težavnosti njenega položaja skrbijo ustrezne medicinske in socialne institucije – hkrati s starši. A ob pogledu nanjo od odrasle in zrele osebe uprizoritelji te odlične drame ne pričakujemo solznega sočutja. Kar terja naša uprizoritev, je stališče. Te uprizoritvene terjatve Golobova ni sposobna zaznati, ker jo odvrne že prvi stik z inhibiranim bitjem. 

Spoštovana gospa Vidali. Ob objavi tega umotvora ste očitno prezrli tudi njegovo izjemno nizko raven  dostojnosti. Uprizoritev je poleg režiserja, scenografke, kostumografke, koreografa, glasbene opremljevalke, komponista pripravilo pet igralk oz. igralcev. O njih, razen o Tiču, na nenavadno nemaren način, niti besede. Žaljivost, ki jo je vaš časnik razvil do perfekcije. 

Na koncu mi dovolite še anekdoto. Nekdanji zahodnonemški kancler Scmidt je za bavarskega desničarskega politika in neprincipielnega pragmatika Straussa nekoč dejal: »Strauss govori, kot bik ščije!«. Ta nadvse slikovita, jedrnata, kontinentalna prispodoba, ki jo boste na Štajerskem gotovo razumeli, velja za gospo Anjo Golobovo: Golobova piše, kot bik ščije! 

Šedlbauer Zvone 

Ljubljana, 24.okt. 2007

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj »»

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !