Refleksije

Brezsramna, na videz vljudna a v resnici kot zona hladna aktualna poteza slovenske gledališke kritike se spet izdaja v svoji pomenljivi sprevrženosti. V nebo vpijoče sprenevedanje “kritiških” vzorcev, ki sem se jim z vso strastjo upiral in jih kot režiser štiri desetletja boleče okušal na lastni koži, ima namen ignorirati (beri: zjebati, na hladno postaviti) tudi delo odlične avstralske režiserke, ki je z režijo tega jakobinskega besedila spregovorila v govorici, ki občinstvu prostodušno dokazuje, da je pristop k izjemno zahtevnemu historičnemu besedilu mogoč tudi, če je izveden na čist, čustveno eleganten, iskren in gotovo najzahtevnejši, integralističen (celosten) način (v nasprotju s prevladujočimi in s strani omenjene kohorte slovenskih kritiških sopotnikov podprtim trendom poljubnega, radikalnega razmesarjenja dramskih besedil. Lorenci, Hrovat, De Brea).

Režiserka z bogatimi animacijskimi in očitno tudi pedagoškimi sposobnostmi je globoko zmotivirala igralsko zasedbo Premenjav, da ji je od prvega do zadnjega igralca zvesto sledila in ustvarila uprizoritev, ki po dolgih letih gledališke proizvodnje(beri: štancanja) polne grobih napadov na čute, puhle mode suspenzov, vsakršnih voluntarističnih dramaturških prikrajanj in podaljševanj, dopisovanj in črtanj, nerazumnih repeticij in nebuloznih impresij, skratka produciranja povsem izmišljenega, neprizemljenega sveta takoimenovanega avtorskega, najpogosteje metagledališkega režiserskega pristopa.

Slovenska provincialna gledališka elita z vsemi svojimi instituti, ni sposobna prebaviti lucidne avtorice, ki razmišlja na način, kakršnega je nadvse uspešno udejanila v Premenjavah.

  • Share/Bookmark

Impresivno, korporativno dejanje, polno energije, interne in od znotraj igralske zasedbe ter režiserskega tima prihajajoče (klubske, kastne, generacijske, žurerske,  bogsigavedi kakšne) predanosti, ki sicer fascinira, a hkrati pušča gledalca zmedenega, predvsem pa od hude dolžine uprizoritve, tudi hudo izčrpanega. Zakaj?

 

V Sebotovi z (ad libitum) pritaknjenimi atmosferskimi suspenzi in vsakršnimi drugimi dodatki preobloženi, sicer zelo energetični uprizoritvi se zgodi, žal usodna fabulativna netransparentnost in dramaturško – kompozicijsko nesorazmerje med  BISTVENIM za Sh. čarobno zgodbo in za MANJ oz. NEBISTVENIM zanjo, kar nazorno uteleša cela serija režiserskih aritmov, zaviranj, akceleracij, vrinjanj, povsem nerazložljivih, abstraktnih fizičnih akcij, fragmentov, detajlov in poskusov po »preseganju« Sh. predloge.

 

A vseeno je lepo videti, da vse čvrsteje nadaljuje prakso zavzemanja za odnose med junaki oz. značaji, za gnetenje igralskega tkiva, kar v celi seriji zgodnejših režij ni bilo v njegovem fokusu. Nasprotno. Pred nekaj leti je v KAR HOČETE, v Drami enostavno zapustil fabulativno in dogajansko nit in po koncu prizora, ko se knez odloči za odhod vseh v Ardenski gozd, kjer se po Sh. izvirniku začne najčarobnejši fabulativni zaplet  drame, postavil igralce v vrsto (kot nekdaj pri CALIGULI  v MGL) in mislim, da ne pretiravam, če rečem, da so družno le še odrecitirali dramo do konca kot na kakšni državni proslavi.Enako velja tudi za njegovo uprizoritev LORENZACIA v Drami.

 

V uprizoritvi MILO ZA DRAGO so suspenzivni elementi, ki si prizadevajo spektakelsko obogatiti dogajanje, dosegli prav nasprotno. Njihovo nekontrolirano kopičenje je tok zgodbe skoraj zadušilo. Fizična dolžina uprizoritve (120 min + 45 min.) to več kot prepričljivo dokazuje. Težave se zavemo tisti, ki Sh. tekst malo natančneje poznamo in vemo, kako izbrušena je dramaturška lakonskost avtorja na eni strani in kako zahtevna je renesančno kipeča (baročna)avtorjeva dikcija na drugi.

 

Igralski delež je močno opazen, pa tudi zaslužen za to zahtevno uprizoritev. Lep, konsistenten, s potrebno čarobno demonijo in z vizualnoter govorno eleganco prežet lik je ustvaril Gašper Tič. Od vseh je najnatančneje beležil eksistencialne in moralne premene tega značajskega in oblastniškega protislovja. Tudi Vlaškalićev Angelo ima ustrezno prepričljivost (zlasti v nekaterih Sh.viških, kot sta molitev in snubljenje) a mu od predaje poslov dolgo nekako nisem mogel verjeti, ker preprosto ni sijal dovolj prezentno in čitljivo, kot se za ta lik spodobi, od trenutka ko dobi v roke oblast. Ni mi ponudil priložnosti. Ne mislim na kič oblastnika, temveč na berljiv in čutno nazorno izražen notranji svet nekakšne oblastniške veličine, ki ga doleti, ko mu Knez  podeli moč.  Kot da se Vlado, igrajoč lik Angela, preveč ukvarja z Vlaškaličem…….Bil je (na nekaterih mestih) nekam Jovanovićevsko nastopaški, kar deluje zavajajoče. Notranjost tega renesančno silovitega, pa tudi notranje občutljivega lika namreč ni balkansko robustna. Kljub vsemu sijajno deluje  v nekaj močnih in visokih sekvencah vloge!!!!

Izabela Ive Krajnc je pretresljivo občutena, v sceni Angelovega snubljenja pa žal s strani režiserja nekoliko mizanscensko zasenčena, saj se iz 5. vrste parterja nikakor nisem uspel prebiti do njenega dragocenega obraza, ko sprejema dirty proposal od Angela. Najsilovitejši, takorekoč tektonski preobrati (notranji boji, premene) se dogajajo v notranjostih prav  teh treh likov (Knez, Angelo, Izabela). Vrata teh notranjosti pa so na obrazih igralcev. Treba je vedeti, da je bil sam pojav katoliške nune v Globeu nekak rajcig izziv (sredi anglikanskega Londona, v elizabetinskem času). Razgrinjal je grešno, skoraj pornografsko, a sladko in prepovedano erotično vznemirjenje (izvajali so ga mladoletni pedri, ki so bili specializirani na igranje ženskih vlog). Če se torej vsega tega zavedamo, bi bilo njeni pojavnosti potrebno nameniti nekaj sekund več časa ob njenih najčitljiveših, bistvenih notranjih priložnostih in dogajanjih.

 

Siceršnji korporativni, moštveni delež vse preostale skupine je bil nadvse očiten. Močno izstopa osupljivo energetični a včasih dikcijsko shisterizirani, morda malo preveč špilastični Matej Puc. Dobro ga je videti v novem svojstvu, ko je bolj poln energije. Omeniti želim tudi Klavdija Gregorja Grudna, ki me žal ni do konca prepričal v sceni obiska v ječi, ko mu Izabela pove, da se njegov čas izteka. Morda ima zaslugo za to prav nerodna pozicija in mizanscena celega prizora ječe, ki je preveč oddaljen, predvsem pa slabo, zelo slabo osvetljen; enako kot v primeru Izabele v sceni snubljenja, ko ne morem videti in občutiti njegovega obraza, s katerega bi lahko prebral grozo ob njenem sporočilu.Tudi prepričljive in dovolj smešne, predvsem pa grešno privlačne so bile Jana Zupančič, Ana Hribar in Maruša Kink ter vsi fantje, če seveda odmislim njihovo androgino spodnje perilo or whatever, ki bi ga lahko po famozni in predolgi žurerski ali kuplerajski dodani uvodni sceni modificirali. Še bolje – mirno bi nam lahko prizanesli z njo.

 

In nazadnje: v tej čarobni in kruti Sh. pravljici obstaja zame najpretresljivejše mesto, ki sem ga s trepetom čakal. Iz uprizoritve nisem razbral jasne uprizoriteljeve etične opredelitve glede prizora umora Cigančka Bernardina  in vzdušja, ki naj bi kot »kepa pepela« (D. Zajc) zalebdelo v dušah vseh – gledalcev in igralcev. Pogrešal sem rahel dotik  in moralno posledico –  njegove nesmiselne smrti, s katero Knez machiavelistično sklene krog, doseže zaključek avanture te začasne predaje oblasti. Kaj sledi tej krivični smrti. Brezbrižnost? Občutek strašne krivde?

 

Kaj oblebdi na koncu uprizoritve v naših dušah? Je bila priložnost izvirajoča iz prisotnosti tega  prizora izkoriščena…..?

  • Share/Bookmark
Ogled uprizoritve z diskusijo po njej je vsekakor instruktivna priložnost za celostno razumljenje in občutenje nekega umetniškega dela. Ko si že hočeš ustvariti mnenje o ustvarjalnih vzgibih akterjev, to na koncu predstave v razpravi razložijo oni sami. Kar so govorili me ni premaknilo z mojega stališča. In mnenje o RAZTRGANCIH zato zadeva le predstavo samo, ki sem si jo ogledal v Cankarjevem domu v soboto 3. novembra ob 20,ooh. 

Borov tekst z vsemi režiserjevimi posegi, suspenzi in ekstemporami danes še vedno lucidno kljubuje času. Če odmislimo agitacijski namen, za katerega so bili RAZTRGANCI napisani (Črnomelj, Slovensko narodno gledališče na osvobojenem  ozemlju v Beli krajini), avtorjeva  elizabetinsko (morda več, celo jakobinsko) strastna dramaturgija nenadnih obratov, hoje po tenkem rezilu verjetnosti in vznesenih čustvenih oscilacij nastopajočih karakterjev govori o izjemni spretnosti in poznavanju žanra in metjeja. Hkrati Borov tekst kliče po skrajni zaresnosti etičnega angažmaja ustvarjalcev uprizoritve. Ni mesta za hec s temi velikimi in usodnimi rečmi narodnoosvobodilnega boja. Razveseljivo je bilo videti ekipo, ki je predano, brez izjem sledila tej odločitvi. 

Če si vendarle sposodim nekaj režiserjevega iz diskusije po predstavi, da ga je namreč predvsem vodila misel, kako doseči učinek s tekstom, ki ga pravzaprav kot uprizoritveno možnost omogoča kontekst (razumel sem, da historični in aktualno-družbeni ?!), naj povem, da so RAZTRGANCI sposobni popolnoma avtonomne drže in da v mednarodni množici dram o vojni,uporu, ilegali in revolucijah korači bok ob boku velikih svetovnih dramatikov vseh časov.  

Prijetno me je presenetil tudi spremenjeni režiser in njegovo ravnanje. Njegove pretekle uprizoritve so mi ostale v spominu kot horizontalne in simplificirane, neorganske razgrnitve idej, ki jih je pač moč v tekstu zaslediti (Camus CALIGULA, Shakespeare KAR HOČETE, če omenim le dve), in ki so jih zastopali nekakšni bledi med seboj  nerazlikujoči se posredniki (nosilci teksta – ne ljudje). Spomnim se, da je Seba vsaj 60% omenjenih dveh tekstov z igralci odrecitiral iz vrste, v katero jih je postavil (pri Camusu že od samega začetka uprizoritve, pri Shakespearu pa po odhodu vseh likov pravljice v Ardenski gozd); v njej so stali nekakšni bivši značaji, ki so bili nekdaj morda v nekakšnih značajskih in vsakršnih vezeh med seboj. Prav ob RAZTRGANCIH sem zavoljo prirode borovega angažmaja toliko bolj vesel Sebinega kopernijanskega obrata. 

Kar me je posebej navdušilo, so bili odlični igralski deleži, ki sem jim sledil prevzet in vznemirjen. Izjemno slaba akustika Linhartove dvorane, za katere akustično renoviranje Rotovnik, kljub trženju, s katerim se tako silno baha, ne najde sredstev, ni bistveno zmanjšala dosežkov igralskega zbora. Precej pa je poslabšala tehnično slišnost teksta, ki je pri Boru tako pomembna za splošno razumljenje uprizoritve.

  • Share/Bookmark

Vesel sem uprizoritve, ki temelji na igralskem deležu. Zato gre pohvala strpni in skrbni režiserki, ki je v »vrsti pozabljenih«iz aktualne chorus line: Zorčičevi, K.Levstikovi, B.Levstikovi, M.Vraničevi, Z.Mlakarjevi, M.Kobalovi, V.Plutovi ter N.Valičevi našla smisel v minucioznem in več kot uspešnem režiserskem delu na zlih in omejenih babjih miniaturnih značajih, ki tvorijo čvrsto ekspozicijo uprizoritve. Ta ženski »temelj« ji je v nasprotju s površnejšim, moškim deležem, ki objema hišo, zares uspel, kar se je pozitivno obrestovalo skozi celo uprizoritev. Mačistična južnjaška nevarnost in grobost sta bili v primeri z žensko, erinijsko žlehtnobo prešibki. Prav atmosfera začetka uprizoritve pa je prispevala najtehtnejši delež megleni tesnobnosti, ki se vije okrog prodajalne. 

Poteze zasedbene in interpretacijske narave v samem vrhu dramatis personae so pričele presenečati s pojavom glavnih junakov drame (S.Čušin in U.Furst); kot da se odrekata zagonetnosti in demonični strasti, ki ju postopoma  prevzema. Matejina domnevna formula odpovedi zvestobe kultni, a obremenjujoči igralski mitičnosti para M.Brando – A. Magnani (ali n.pr.L.Rozman – Š.Drolčeva), je režiserki hkrati naložila iskanje nove senzualne vrednosti in erotične energije, ki naj bi označevala aktualno dvojico Čušin – Furst. Tu, se mi zdi, je bila Mateja manj uspešna: 

Furst kljub izvirni, novi in presenetljivi podobi (hippy road man)deluje kot Wendersov angel nad Berlinom (odreka se mačistični senzualnosti, v ospredje pa prihaja moralistična duhovnost, poštenje, mehkoba itd.) , medtem, ko se je Čušinova, žal, iz pričakovane tragične demoničnosti in notranje moči tega lika umaknila v nov, rigidnejši kontekst, v nekakšno grobo, dvoriščno histeričnost, zmedenost in živčno nepotešenje. Prifuknjena hecnost, ki liku daje nedvomno nove, legitimne kontrapunktične dimenzije in jo Silva brezhibno izvede, je očitna, a žal, deplasirana.  Vse zato, da oba lika za vsako ceno pretrgata vezi s prej omenjeno tradicionalno ikono holywoodskih ljubimcev? A vsemu navkljub: Silva in Uroš sta tudi znotraj te predrugačene konceptualne odločitve odlična in prepričljiva! 

Žanrsko brezhibna in nadvse doživeta je umestitev odličnega D.Valiča v atmosfero nad vsem dogajanjem lebdeče in pričakovane smrti. M.Derganc s paranoidnim, nimfomanskim begom daje vzdušju posebno bogat, dekadenten in bolesten sijaj. 

Predstavo sem si ogledal v družbi Vasje Predana. Strinjala sva se v oceni, da je lepo in sproščujoče spet gledati teater, ki avtonomno funkcionira zgolj z metjejsko sposobnostjo in izrazno inteligenco ustvarjalnih igralskih prispevkov, brez dodatkov, brez konceptualnih suspenzov, nadgradenj in »presežkov«, samo s histrionskim darom. 

Ker mi je dolgčas, v času ko ne režiram, kdaj za vajo kaj napišem. Včasih kakšno zasedbo za dramo, ki sem jo prebral, in ki je gotovo ne bom nikoli režiral, saj mi jo bo spizdil kak mladi kolega. No tokrat sem se, ker sem star in ne morem zaspati, odločil, da napišem oceno tega, kar sem videl. In videl sem predstavo zanimive Matejine uprizoritve ORFEJ SE SPUŠČA  T.Williamsa. Blog je sredstvo komuniciranja. In teater je cvetoče polje druženja in komunikacije.Kolegom iz teatra, v katerem sicer že dolgo nisem delal, se iskreno zahvaljujem. 

Vaš vdani kolega,Zvone Šedlbauer  

  • Share/Bookmark
»Nicholsov tekst iz leta 1967 je že na prvi pogled poseben zato, ker ni prav mnogo takih, v katerih bi bila naslovna junakinja popolnoma ohromela, priklenjena na invalidski voziček in bi komunicirala s svetom zgolj skozi artikuliranje posameznih glasov, ki jih razumejo le njeni najbližji.« Najprej mimogrede: tisti, ki je prebral tekst, ali videl uprizoritev, lahko zlahka ugotovi, da Jožce nihče, tudi »njeni najbližji« ne more razumeti, ker v njenem primeru ni moč zaznati »komunikacije« vredne pomena te besede. Tako slabo je, žal, stanje njenih izraznih (ne)sposobnosti.Dovolite, se vam zdi poljubna sofistika Anje Golob o »posebnosti Nicholsovega teksta iz leta 1967« v kritiki TISTO DRUGO ŽIVLJENJE, objavljene v vašem časniku (20.10.2007), strokovno dovolj vredna in primerna za objavo? Mar je neko dramsko delo posebno že zato, »ker ni prav mnogo takih«? Gospa urednica, nasprotno, takih tesktov je na stotine. Povsem jasno pa je, da Nicholsov tekst zaseda posebno in pomembno mesto v britanski dramatiki (to ve ves vredni teatrološki svet razen Anje Golob), ker v njem na poglobljen način, predvsem pa  neskrupulozno razvija problematiko, ki je pri mnogih ljudeh (zlasti pri malomeščanih) nezaželena, spravlja jih v nelagodje, povzroča miselni izbris v njihovih glavah in srcih;  povzroča stanja zmrdujočega zavračanja – na las podobnega kritiški metodi Anje Golob. V dokaz mi dovolite navedbo naslednjega odstavka iz istega spisa gospe Golobove:»…..stvar je že v zastavku ganljiva do mere, ki s teatrom nima kaj dosti opraviti oz. izhaja iz drugih, ne-gledaliških registrov.« Spet mimogrede, kot da gre za nepomebnost. Pa vendar : v SSKJ so pod geslom »zastavek« navedeni trije pomeni: 1. kar se zastavi, 2. igralniški predmet, ki ga mora udeleženec dati pri igri na zastavo, 3. znesek, ki se vplača pri igri na srečo, stava: visoki zastavki. Pojem, ki ga kritičarka uporablja, prihaja s področja igralništva – ne gledališča, o tem ni dvoma. Komentar je odveč. Pa pustimo pri miru poznavanje jezika, s katerim razpolaga gospa Golobova. Vse nas vodi k nenavadni moralni nonšalanci avtorice spisa, k mensejebističnemu relativizmu razumnice, ki ste ga brezrezervno pripustili v objavo, gospa urednica: da je namreč »stvar ganljiva do mere, ki s teatrom nima kaj dosti opraviti…« Estetska provenienca gospe Golobove se nam je dolga leta prikazovala na straneh Večera v obliki njenih gledaliških kritik, o izvoru etičnih širjav njenega pisanja pa, priznam, doslej nismo dovolj pozorno razmišljali, da bi zaznali tolikšno plehkost, kakršna se nam razkriva v pričujočem spisu TISTO DRUGO ŽIVLJENJE. Morda bi jo bilo, spoštovana urednica, gospa Vidalijeva,  primerno opozoriti na knjigo RABE SOČUTJA, nam vsem dragega, pokojnega dramaturga in publicista Igorja Lampreta. 

Naslednja cvetka, ki bralca pritegne z osupljivo lahkostjo intelektualnega bivanja gospe Golobove, je njeno stališče: »Pa vendar gre hkrati za besedilo, iz katerega je težko narediti kaj več kot zgolj uprizoritev.Vprašanje je sicer, kako človek pojmuje teater, toda po mojem mnenju to v teh časih pač ni več dovolj, ker je teater to svojo funkcijo prerasel. V tem smislu se mi zdijo umestitve tovrstnih besedil na repertoarje neambiciozno početje, ki že v osnovi težko rodi kak omembe vreden presežek.«Spoštovana gospa urednica, kaj naj kot režiser več kot stotridesetih uprizoritev počnem drugega, kot da režiram uprizoritve. Naj štiham meglo, kar nam priporoča vaša sodelavka? Naj se ravnam po njenem omalovažujočem in podsmehljivem preroštvu? Naj sledim praznim vzorom, ki jih v trenutkih razsvetljenja z ljubeznijo do neba povzdiguje ta gospa. Naj namesto uprizoritev režiram presežke – ne več sežkov in dosežkov. Golobova ima v rabi pojem »presežek«; vznesena hrepeni po njem kot po blestečem, s trombami spremljanem estetskem orgazmu. Ne čuti pa preprostih zemeljskih prvin sočutja, tihega trpljenja dveh zlomljenih staršev, ki se mučita v brezizhodnem položaju banalnega vsakdana, ob dušebrižniških asistencah klajnpurgarskih bližnjih. Vse to ju prižene na sam obod človeškega: očeta do misli, da hčeri skrajša življenje, ki ga sploh ne more več tako imenovati – mater pa do onstranske vere v čudež kot edino uteho.Vizionarstvo vaše v lastne nesmisle zapletajoče se kritičarke gre v omejenosti dalje in globlje: ne ume dojeti, da Jožca Rožca v resnici ni glavna oseba tega Nicholsovega teksta, čeprav njegova črna komedija v naslovu nosi njeno ime. Junaka te drame sta starša in njuna muka. Jožca Rožca ne potrebuje in tudi ne terja sentimentalne razčustvovanosti, o kateri Golobova: »…ker je čustveni naboj izjemen, saj večina ljudi ob pogledu na invalida začuti sočutje, usmerjanje pozornosti  občinstva pa je jasno že od prvega branja naprej.« Jožca je natančno definiran klinični primer, za katerega lahko ob vsej težavnosti njenega položaja skrbijo ustrezne medicinske in socialne institucije – hkrati s starši. A ob pogledu nanjo od odrasle in zrele osebe uprizoritelji te odlične drame ne pričakujemo solznega sočutja. Kar terja naša uprizoritev, je stališče. Te uprizoritvene terjatve Golobova ni sposobna zaznati, ker jo odvrne že prvi stik z inhibiranim bitjem. 

Spoštovana gospa Vidali. Ob objavi tega umotvora ste očitno prezrli tudi njegovo izjemno nizko raven  dostojnosti. Uprizoritev je poleg režiserja, scenografke, kostumografke, koreografa, glasbene opremljevalke, komponista pripravilo pet igralk oz. igralcev. O njih, razen o Tiču, na nenavadno nemaren način, niti besede. Žaljivost, ki jo je vaš časnik razvil do perfekcije. 

Na koncu mi dovolite še anekdoto. Nekdanji zahodnonemški kancler Scmidt je za bavarskega desničarskega politika in neprincipielnega pragmatika Straussa nekoč dejal: »Strauss govori, kot bik ščije!«. Ta nadvse slikovita, jedrnata, kontinentalna prispodoba, ki jo boste na Štajerskem gotovo razumeli, velja za gospo Anjo Golobovo: Golobova piše, kot bik ščije! 

Šedlbauer Zvone 

Ljubljana, 24.okt. 2007

  • Share/Bookmark